golob echo

Koroški pokal se je minuli vikend nadaljeval z vzponom na “Kremžarco”. Štart: Šmartno pri Slovenj gradcu – cilj 715m više na Kremžarci. Natančnejši opis trase si lahko ogledate tukaj.

Progo je tokrat, ob odsotnosti nekaterih asov ki so zmagovali na prejšnjih vzponih, najhitreje “premlel” Mario Vračič (KK BIKE EK) – 0:30:49, takoj za njim pa je pripeljal njegov letošnji največji rival Erik Rosenstein. Tretji je bil Blaž Lorber.

Med ženskami je bila najhitrejša Roswitha Simenko-Hense, na stopničke pa sta stopili še Urška Vranjek in Maja Zavrl.

Rezultati so tukaj.

Kot že prejšnji teden, sem se tudi tokrat udeležil tega prijetnega srečanja. Zelo moram pohvalit organizatorje, saj so izpeljali fantastično dirko. Okrepčilna postaja na sredini proge (ooo, kako prav mi je prišel tisti požirek vode), bogate nagrade (Gorko je poklonil Bicikel), hitra objava rezultatov in seveda super štant za hrano in pijačo na cilju.

Tole smo jedli….

…in tole smo jedli takloe….

…in takole…

Potem so podelili še oranžni majici trenutno vodilnima v skupnem seštevku:

Tako pa je izgledala ena od klopi,…ja udeležba je bila ponovno velika.

Še več fotografij pa si lahko ogledate na uradni spletni strani…oziroma na temle naslovu.

Grrrrrr, sovražim to, da se mi vedno v najbloj kritičnih situacijah pokvari fotoaparat. (če kdo prodaja kakega digitalca naj sporoči, ker tale moj je u kurcu…)

Pa preidimo, k temi: predviden štart ob 11:15, dejansko štart ob 11:30, pred nami je bilo 10,4km in 575m vzpona. Udeležba velika, vreme enkratno.

brez oblačka

Zmagal je Dejan Vračič (0:27:44) iz Ganesha team-a, ki je tu slavil že lani. Na stopničke pa sta se uvrstila še Erik Rosenstein (0:28:20) in Mario Vračič (0:28:30). Med ženskami je slavila Špela Škrajanar (0:35:02).

Vse rezultate in še marsikaj drugega si lahko preberete na uradni strani koroškega pokala.

No, po progi sem se zapeljal tudi jaz, tokrat brez kamere in brez helikopterskega posnetka. Seveda mi je že na štartu zmanjkalo vode (amater) in sem tako vso dirko gledal, komu bi jo sunil…pa so bili vsi prehitri.

Lahko se pohvalim, da mi je po doooolgem času uspelo premagati najboljšo žensko prestavnico (ni tako lahko, kot se sliši), mi pa zato še veliko manjka, da se bom lahko kosal z najboljšimi v svoji kategoriji

Na vrhu sm se spet nažru. So meli neko enolončnico z makaroni in sm bil skos v vrsti. Eni so me že malo sumljivo gledali…pomoje so si mislil, da sm sam zarad hrane pršu.

Sicer so pa tut ostali pomoje pršl bl zaradi piva, kot pa zaradi tekme:

Na koncu smo kolesa parkerali v park ferme:

In še posnetka dveh amaterjev, ki bosta prihonje leto mešala štrene najboljšim.

PS: Naslednjič morm vzet kako kremo za sončenje sabo…to je hujš kot na morju.

Kadar se pripravlja tekma (trenutno na koroškem) in smo prisiljeni počivat in hranit moči, se lahko lotimo čiščenja in priprave kolesa na dirko. Naj vas ne zmotijo delavci, ki v vaši ulici polagajo kable in razkopavajo cesto. Hrup odmislite in se prepustite čiščenju in psihični pripravi.

Par nasvetov kako se lotiti tega prijetnega opravila:

Pozabil sem potem posneti še zaključek, ko se je svetil kot nov…in pol kile lažji. Pa naslednjič…zdaj je kar je.

Upam, da mi bo uspela reportaža s tekme.

Sinhronizacija filmov v slovenščino? Sicer je na to temo že kar nekaj napisanega pa vendar sem moral še jaz dodati svoje mnenje. Če ne zaradi česa drugega, zgolj zato, da se pridružim tistim, ki že nekaj časa vpijejo.

Ne rečem, risanke so za otroke še toliko bolj zanimive, če jih razumejo. Ko mali sedi pred televizijo in gleda “Jaka in čudežna svetilka”, “Toro in Pončo”, “Pipi in Melhijad”, “Dedek Bedenko”, “Smrkci”, “Popaj”…ali kaj podobnega ga toliko bolj pritegne, ko posluša in razume kaj se dogaja. Zato pravim, zakaj pa ne, če bi bile te risanke v originalnih jezikih bi bile za otroke pol manj zanimive. Zato za tovrstne zadeve podpiram sinhronizacijo v slovenski jezik.

Ampak take stvari gledajo nepismeni otroci. Le ti ne gledajo filmov. Ne gledajo grozljivk, trilerjev, dram,…še komedij ne. Tisti, ki pa jih filmi zanimajo so že toliko stari, da znajo brati podnapise.

“Houston, we have a problem.” APOLLO 13 (“Houston, imamo problem.”)

  Sinhronizacija v slovenščino bi uničila 80% filma. Zakaj tako mislim? Igralec v film vloži več kot le svojo vizualno podobo, mimiko, igranje…vloži tudi svoj glas! In le on v kombinaciji glasu in igralskega znanja lahko sestavi celoten lik, ki potem paše v sceno. In to naredi film dober.

Če ti igralcu vzameš glas in ga zamenjaš z nekim približkom, njegovo vlogo takoj uničiš. Ne gre samo za drugačen glas…gre za igran glas, ki ga posnemovalec ne more izenačiti z originalom pa če se obrne na glavo ali pa se zadrogera s helijem.

To je na nek način enako, kot če bi zamenjali sliko in ohranili glas. Bi pač posneli prizor, v kateri bi recimo Dejan Madžarovič pritekel na sceno, naložen z raznoraznimi minometi, pištolami in mitraljezi, potem pa bi zaslišali Schwarzeneggerjev glas.

Se strinjam, negledljivo. Enako kot so negledljivi italijanski, nemški, avstrijski,…in še kateri programi, ki sinhronizirajo tuje filme.

Če jim slučajno uspe in in začnejo na televiziji predvajati sinhronizirane filme, lahko (vsaj kar zadeva mene) pozabijo na gledanost. Ljudje bodo začeli filme kupovati na dvd-jih (v tujini seveda), jih snemati z interneta (to je sicer že sedaj zelo popularen šport), gledati filme na tujih programih (seveda ne na nemških, kjer je enako sranje) in podobno…Vedno bolj cenjeni bodo pisci podnapisov, na televiziji pa bomo gledali le še poročila, morda kake debate in šport.

“To ni nič osebnega, to je le posel” GODFATHER III

(“It’s not personal. It’s business.”)

  Za politike bi bilo dobro, da se naseldnjič, ko se začnejo ukvarjat s takimi ali drugačnimi eksperimenti, najprej vprašajo, kaj želijo s tem doseči, kakšne bodo posledice in kaj o tem misli ljudstvo. Pa s tem ne mislim na (spet) kak butast referendum. Že naše vpitje je dovolj zgovorno.

In še nekaj pimerov fantastičnih stavkov, ki pa bi izgubili svoj čar, tako kot bi ga izgubil vsak film.   “Go ahead, make my day.” SUDDEN IMPACT 1983 – “Daj, polepšaj mi dan.” “May the Force be with you.” STAR WARS – “Naj bo sila s tabo.” (in s tvojim duhom, hehe) “You talkin’ to me? You talkin’ to me? You talkin’ to me? Then who the hell else are you talking… you talking to me? Well I’m the only one here. Who the fuck do you think you’re talking to? Oh yeah? OK.” TAXI DRIVER – “Govoriš meni? Govoriš meni? Govoriš meni? S kom pa potem govoriš… govoriš meni? No, samo jaz sem tukaj. S kom pizda pa misliš da se pogovarjaš. Aja? Prav.” “You can’t handle the truth!” A FEW GOOD MEN – “Ne preneseš resnice!” “I’m gonna make him an offer he can’t refuse.” GODFATHER I – “Dal mu bom ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti”

Otvoritveni večer je bil že 26.4. v stari elektrarni. Minuli petek in soboto pa se je na Trgu francoske revolucije odvijal še “open air” dogodek. Med nastopajočimi je bilo tudi nekaj francoskih glasbenikov (Kid Loco in UHT), kot se za takšno lokacijo tudi spodobi. Nastopili pa so še: Shatzi Live, Mique, Pertz, Atypeaks, Ironic Tronic, Bratko in DJ Zhe.

…na zgornji sliki so UHT sredi akcije…

Bilo je super. Lahko rečem, da so ljubitelji elektronske glasbe zares uživali v predstavi. Organizatorji so poskrbeli za zanimiv ambient in interesanten koncept postavitve prostora za občinstvo.

…uporabili so gajbe za steklenice, zanimivo in posrečeno..na začetku smo na njih sedeli na koncu pa na njih noreli…

Sicer sem posnel tut nekaj filmčkov, toda na žalost so vsi zanič, ker se zaradi mraka vse skupaj zelo slabo vidi. Zato bom raje objavil nekaj fotk:

Letos se je pomoje zbralo ene 2krat več ljudi kot lani. Čeprav sem mislil, da bo popoldanska ploha razredčila udeležbo, se je na Štadionu Ilirija kar trlo obiskovalcev. Sam sem prišel šele v poznih večernih urah, ravno ko so s svojim nastopom začeli Dan D.

Preden sem našel kamerade, je minilo kar nekaj časa, saj so zadovoljno žulili vsak svoje pivo in jim še na misel ni prišlo, da bi se premaknili iz gneče.

Organizatorji so spet poskrbeli za tisti neverjetno zanimiv sistem kupovanja pijače. Najverjetneje so hoteli poskrbeti za rekreacijo študentov.

Blagajno, kjer kupiš kupone za pijačo, so postavili na sredino štadijona, štante kjer lahko te kupone vnovčiš pa so postavili na rob in še to na kucelj. Tako smo se sprehajali sem ter tja..najprej skozi gnečo po kupone, potem po pijačo in nazaj ored oder. Če bodo tak sistem ponavljali, bo treba pogruntat novo taktiko in kupovati na zalogo

Drugače pa mi je bilo všeč. Super muska, super vzdušje, super družba….upam, da lahko 15.maja na Rožniku pričakujemo podobno zgodbo.

Še nekaj fotk:

Vsem, ki ste se udeležili tega tradicionalnega teka, iskreno čestitam!

Tudi sam sem bil tam in moram rečt, da je blo kar zajebano. No, govorim zase, ker pač nisem vajen laufanja. Raje mam bicikel, ampak tega teka se pa vsako leto z veseljem udeležim. Letos sem bil četrtič zapored.

Na poti mi je uspelo parkrat stisnt na kamero….in nastala je mini reportaža Jezi me le to, da ko uploadaš na google video, le ta zelo zmanjša kvaliteto videa.

http://video.google.com/videoplay?docid=-1237505590798007104

Seveda pa sem naredil tudi par fotk, ampak bi jih blo še več, če ne bi moja fotoreporterka štrajka usekala dons, jo bo treba mal za ušesa…

…štartna vrsta…

tekači in navijači…

in pogled, katerega se je razveselil vsak udeleženec…

Kot sem obljubil: tukaj je link do rezultatov.

Na Orle vodi mnogo različnih poti. Po strmini golovca se vijejo potke s koreninami, kolovozi in tudi navadna asfaltirana cesta. Ker živim blizu, tukaj na Rudniku, te potke večkrat izkoristim za trening.

Danes bom predstavil asfaltno pot. Začne se pri bencinski črpalki na dolenjski cesti le nekaj sto metrov stran od obvoznice.. Je odlična za izvajanje intervalnih treningov, saj je dolga 2,8 km in speljana večinoma v klanec. Bolje pripravljenim kolesarjem ne vzame več kot 10 minut, koliko pa zanjo potrebujejo najboljši kolesarji pa vam zaupam čez kako leto, če bo vse po sreči

Kot začetek proge upoštevam prometni znak pri bencinski postaji…

…kot konec pa prometni znak za naselje Orle. (Včasih je bila nekje na sredini naselja narisana črta, ki naj bi označevala cilj, vendar je ni več. Zato upoštevam tablo.)

Proga je na začetku bolj zahtevna, saj se začne z dokaj strmim vzponom, ki drži približno 1,5 km. Sledi bolj položni del, ki traja do konca in se zaključi s ciljnim šprintom v zadnji klanec. Proga je primerna tudi za določanje maksimalnega srčnega utripa.

Na žalost nimam višinskega grafa, ker moj Polar S510 tega še ne omogoča. Bom pa nafehtal kolega naj mi ga zrihta.

Kako težjo in bolj zanimivo turo pa vam predstavim naslednjič.

Po dveh deževnih dneh se je končno prikazalo sonce. Tako sem se spet ves neučakan podal na bicikel. Čakal me je naporen trening.

Stopim na vrt odprem lopo in vzamem kolo. Uredim še vse malenkosti, namažem verigo, ga malo očistim,… Vse je pripravljeno, ko pa se hočem odpravit, me zverina vrže s sedeža in me napade. Očitno se mu ni ljubilo na še en težak trening.

Sledil je spopad. Vedel sem, da se ne bo dal tako hitro, saj mi je podobne preglavice delal že prejšnji teden.

Hotel me je na hitro onemogočit, a se nisem dal…

Po slabih 20 minutah je vendarle popustil in se dal ukrotiti. Že čakam naslednjo nedeljo, ko bo na vrsti 4urni trening…najbolje bo da se začnem pripravljat že v soboto.

Moram priznati, da je tale blogovska evforija kar pritegnila mojo pozornost. Ko sem takole ob večernih urah za zabavo preletaval bloge, me je prijelo, da bi še sam postavil svojega.

Zadeva ni bila preveč zapletena in v par minutah sem že raziskoval in klikal po svoji spletni strani. Tako sem se odločil, da poizkusim objaviti svoj prvi prispevek, da vidim kako to deluje in da hkrati pozdravim vse obiskovalce in blogerje.

Poprijel sem za tipkovnico in zapisal tole.

lp, nejc