golob echo

Po daljšem odmoru, ko me je za nekaj časa minilo bloganje, (no, na to nisem ravno ponosen) sem se spet spravil za kišto in si rekel, da zdaj bi pa že bil čas.

No danes sem se spravil na volišče. Sicer me je Mrkaić v nekem svojem komentarju skoraj prepričal, da je to brezveze in izguba časa, ampak pustimo to. Bil je lep dan, spravil sem se ven, malo pretegnil mišice (ker jih že bolgo nisem in so malo zarjavele) in mimogrede obiskal še volilno hišico tule v bližini.

Bilo je zabavno. Fasciniran sem nad tem primitivnim sistemom voljenja, ki se še vedno ohranja. Mar ne bi bilo lažje, če bi lahko zrihtali to prek interneta. Lahko bi postavili računalnike na volišča (za tiste ki nimajo interneta doma), vsakemu dali svojo kodo in bi blo pol dela manj. (ne bi rabli papirja, pol manj stroškov s preštevanjem glasov,..) No, morda pa to ni tako preprosto, kot si jaz predstavljam.

Kakorkoli že, volitve vedno vzamem bolj za zabavo kot zares :-)…kot bi bil na kolesarski tekmi, a ne bi tekmoval si pa izberem enega favorita in potem navijam za njega..tako si ponavadi popestrim ta, sicer zdolgočasen dogodek. Še bol zabavno je opazovat medije, ki tekmujejo, kdo bo imel prej podatke, kdo bo prvi objavil zmagovalca, koliko intervjujev bo,… ajej.

No, zadnje dni pa mi, bolj kot predsedniške volitve v Sloveniji, po glavi roji ena druga tekma. To je finale svetovnega prvenstva v formuli 1. Sem velik ljubitelj tega športa in ga spremljam že od malega. Letošnja sezona je bila zelo zanimiva in to finale je kot jagoda na smetano na sadnji kupi. Navijam za Raikkonena, privoščim tudi Hamiltonu, ker je dober. (Upam samo, da ne bo Alonso prvak - potem bo to gnila jagoda )

No ja, Ališiča sem se že skoraj navadil, čeprav se med dirko namesto s komentiranjem dirke, vedno prevečkrat ukvarja raje s kakimi drugimi zadevami (danes bo sigurno komentiral volitve). Da o slovnici ne govorimo, čeprav moram priznati, da se je malo popravil zadnje čase. Ahja…tk je to.

Tako zdaj pa gledat in navijat za naše!!!

Sobota, 11. avgust 2007, Črna na Koroškem – kot vsako leto, nas Najevska lipa niti tokrat ni pustila na cedilu. Ponovno je postregla z lepim krasnim dežjem. Vreme se je muhalo že cel teden, kot bi Lipa pripravljala pravi teren. Zdi se kot, zakleto – vzpon k Najevski lipi vedno spremlja slabo vreme.

Pripeljem se okoli 9:10, parkiram pred hotelom Krnes, skočim noter, se prijavim, vse poteka po planu, le da se vse dogaja ob rahlem pršenju in popolnoma razmočeni cesti. Napotim se proti avtu spotoma pozdravim še nekaj kolegov, s katerimi se nismo videli od prejšnje dirke. Večinoma vsi dobe volje, so že pripravljali strategije in se veselili ponovnega štarta. Vreme ni motilo nikogar. »Še bol bo švo,« so govorili. In res je bilo tako.

Pridem do avta, sestavim bicikel, nadenem dres in vetrovko. Začenja se ogrevanje. Na začetku neprijeten občutek, ko začne voda špricat povsod in si v trenutku popolnoma moker, da ne omenjam, da postanejo očala po nekaj kilometrih skorajda neuporabna. A se kmalu navadiš in ko se malo zagreješ, ti dež postane všeč.

Jaoooo, pa vedno se uščije, noooo…

Štart smo izvedli ob 10:10. Tudi tokrat se je zbralo lepo števlo kolesarjev (no, glede na vreme), bilo nas je 56. Začeli smo zelo umirjeno. Strnjena glavnina je zalila asfaltno cesto s hitrostjo okoli 26km/h, kar je v primerjavi s prejšnjimi leti dokaj počasi. Tako je bilo takoj jasno, da letos ne bo nič z rekordom proge.

Prve štiri asfaltne kilometre je glavnina še zdržala skupaj, nato pa so najmočnejši začeli ‘mleti’. Hitro se je videlo kdo bo tokrat krojil razplet pri vrhu. Jah, glede na to da sem v juliju bolj kot ne zabušaval, sem vse stavil na spust (ki je na tej dirki kar dolg), saj sem vedel, da se v klanec ne morem kosati z najboljšimi.

Navzdol je šlo kot po luftu…mokra in spolzka podlaga je omogočala marsikaj. Zdrs zadnjega, zdrs prednjega kolesa, skozi ovinke je bicikel kar plaval blato je metalo visoko nad glavo, bilo je odlično. Taktika se je obrestovala, saj sem na spustu veliko pridobil – prehitel nekaj kolesarjev in se priključil skupinici pred mano, ki sem jih potem držal do konca. A kot že rečeno, sem bil prešibak za kak konkretnejši napad.

Tako sem v cilj pripeljal s 15. časom v absolutni moški konkurenci. Ni slabo, če pomislim na vse (prisilno in neprisilno) spuščene treninge v preteklem mesecu

Tako so izgledali bicikli po tekmi..

Zmago je pri moških ponovno slavil Erik Rosenstein, ki je s tem še povečal prednost v skupnem seštevku, pri ženskah pa je bila najhitrejša Špela Škrajnar (nažgala me je za 20s), ki je na tekmah koroškega pokala že nekaj časa nismo videli. Tako je vodstvo v skupnem seštevku ohranila tokrat druga Klavdija Cehner Oblak.

Eeeeeeej, kje je hrana…tole umiramo od lakote..

Po dirki, nas je v hotelu čakal naravnost odličen golaž. Vsi lačni in premraženi, smo se zapodili za mize, kjer so nam prijazno postregli. Ob hrani pa smo si kmalu lahko pogledali tudi podelitev medalj najboljšim.

Kalči, je imel spet polne roke dela in upam si trditi, da brez njega letošnje Najevske lipe ne bi bilo. V zadnjem tednu, ko je organizator odpovedal priredtitev, so se mojstri odločili da izpeljejo dirko na lastno pest. Kljub temu da so imeli le teden dni časa, so opravili super šiht. Tako da moram rečt vsa čast Kalčiju in vsem prostovoljcem, ki ste sodelovali in pomagali pri tem tradicionalnem dogodku…zmagovalci ste vi!

Rezultati so tukaj: http://www.koroskipokal.si/rezultati/2007/lipa_skupno07.xls Vir fotografij: http://www.mtbkoroska.si/galerija/thumbnails.php?album=13

Pred tednom dni sem obljubil da vam jih predstavim…no evo jih.

Zaščita oči je pri kolesarjenju zelo pomembna in nošenje očal je skoraj obvezno. To je tako, kot nositi čelado. Očala nudijo zaščito pred vetrom, mrčesom, dežjem, snegom, točo, kamni,…skratka vsem kar leti po zraku.

Na začetku letošnje sezone, sem si priskrbel pravo robo za treninge. To so očala Adidas Evil Eye PRO. Že prej sem nosil Adidaske, vendar me je motilo to, da vanje nisem mogel dat nastavkov z dioptrijo. Evil Eye-ke majo to možnost in obnesejo se fantastično. Naj jih predstavim podrobneje:

Priponke

Tisti del, ki se naslanja na ušesa. Ne vem kako se temu strokovno reče, jaz jim pravim kar priponke. Imajo tri nastavitve višine, s katerimi lahko dosežete kar najboljšo prilagodljivost obrazu.

Nosni mostiček

Tudi temu ne vem kako se strokovno reče. Gre za tisti del, kjer očala sedijo na nosu. Ima dve nastavitvi, za širši in ožji nos.

Gobica na vrhu

Je snemljiva in jo lahko uporabljate poljubno. Jaz jo imam gor večinoma na treningih in tekmah, med tem ko je recimo na plaži ne rabim.

Stekla

Zraven očal je priložen še en par stekel. Katera stekla pridejo zraven, je odvisno od barve oziroma modela. Obstajajo različne kombinacije. Najpogostejša so rdeča stekla z LST filtrom in priložena oranžna.

Seveda pa lahko stekla dokupujete. Sicer niso prav poceni, za par boste dali med 30 in 50€, odvisno od tega katere leče kupujete.

Drugače je pa menjava popolnoma enostavna. Na začetku me je bilo strah da bom kaj polomil, a kmalu sem videl da je to skoraj nemogoče…ok mogoče bi mi uspelo, če bi se jih lotil s kako opeko ali čim podobnim.

Nastavek za dioptrijo

Enostavno se ga vstavi, edini problem je ta, da je malo drag (43€ + leče 32€). A se kljub temu splača, saj je bolje nositi ta očala, kot pa navadna zatemnjena.

Ko sem vstavil dioptrijske nastavke, sem imel na začetku malo smešen občutek, saj se mi je slika nekam čudno premikala, a sem se po kakem dnevu ali dveh tako navadil, da sedaj sploh ne porajtam razlike med temi in navadnimi očali.

Cena

Očala so kar draga (ok, odvisno od vašega standarda…), ampak se mi zdi, da v tem primeru kvaliteta presega ceno. Da bo opis celovit prilagam še številke:

• Cena očal (dvoje leč) = 159€
• Nastavek za dioptrijo = 43€
• Dioptrijske leče (par) = 32€
• Delo = 16€

Seštevek = 250€

Zgornje cene veljajo za Optiko Brumen na Ravnah na Koroškem, kjer sem očala tudi kupil. Mislim pa, da so povsem primerljive s cenami v ostalih prodajalnah po Sloveniji saj večjih razlik nisem opazil. Morda je delo celo cenejše tu, kot v v večjih mestih.

Za vse podrobnosti o barvi, steklih, velikostih in podobnem pa lahko obiščete adidasovo uradno spletno stran.

Za bolj zahtevne sem posnel še tole predstavitev, da boste dobili boljši občutek.

[youtube]odiDOq8UKaY[/youtube]

Med 12. in 15. julijem se je v Novem sadu odvijal (že 8. po vrsti) tradicionalni glasbeni festival – EXIT. Bilo je tudi tradicionalno fantastično…

Sicer sem v State of EXIT pripotoval z enodnevno zamudo, a sem zaostanek dokaj hitro nadoknadil, saj smo ga žurali po 12 ur na dan. Žal mi je le, da sem zamudi Groove Armado, ki so bili na sporedu v četrtek. Jebiga pa drugič.

Po 9 urni vožnji iz Ljubljane prispem na železniško postajo. Prvič v Srbiji, brez občutka za vrednost dinarja in brez pogajalskega znanja… Tako sem taxistu plačal 400 dinarjev za pot, ki bi morala stati okoli 100 dinarjev Lep nateg – priznam. Je bila pa lekcija za naslednjič.

Končno prispem do prijateljev, kjer na hitro povečerjamo in se počasi odpravimo proti trdnjavi. Spotoma najdemo še preprodajalca kart, kjer si priskrbim 4-dnevno vstopnico po znižani ceni (sklenil sem prvi dober posel, heh, heh).

Pot je sledila čez most na Donavi proti vznožju trdnjave, kjer nas je čakala obupna gneča. Na trdnjavo so vodili trije vhodi in vsi so bli zabasani do konca. (Baje, da je blo okol 150k ljudi v štirih dneh) Tako smo se po približno pol ure gužvanja končno prebili na vrh. Sledil je skrbni pregled na vstopu, kjer so me prešlatali policaji, vstopnica je bila prava…potem pa se je začel najboljši in nepozabni žur tega leta:

[youtube]qHjw_rCKbdk[/youtube]

Na trdnjavi je na telefonu zasiajalo ime lokacije: State of Exit

Za ta nadvse prijeten izlet in nepozabno žurko, se zahvaljujem Sonji in njenim staršem, ki so nam omogočili bivajne v Novem Sadu, nas razvajali in bili nadvse prijazni ter gostoljubni.

Letošnji ekipi pa: ej, zmagal smo…naslednje leto ponovimo!

Še načrt trdnjave z vsemi odri. Vse ostale info o skupinah in podobnem pa lahko dobite na http://www.exitfest.org/

S 14 dnevno zamudo (deloma po moji krivdi), sem uspel sestavit odmev s tega fantastičnega krosa, ki se je odvijal na Ravnah. Odlašal sem tako dolgo, da je bil vmes na sporedu že naslednji kros na Črnem vrhu nad Idrijo. Priznam, mi je kar malo nerodno ker sem tako pozen toda, v tem in prejšnjem mesecu še spat nism mel časa, kaj šele da bi kaj objavil. Vsem prizadetim se opravičujem in upam da jih bo tale odmev vsaj malo potolažil.

Danes ne bom omenjal statistike, podatkov o tekmovalcih in zmagovalcih, vse to si lahko preberete na ostalih straneh.

Bom pa pohvalil organizatorje, ki so prireditev odlično izpeljali, veselilo me je tudi to, da si je (kljub malo slabši promociji) kros ogledalo kar nekaj gledalcev, vse skupaj pa je popestrilo še prelepo vreme. (no ja, kolesarjem je bilo malo vroče)

Nič…., ne bom vas utrujal s pisanjem. Nastal je tale odmev, ki se sicer ne more primerjat z Mihovim (ker se s tisto mojstrovino težko kaj prmerja) je pa zato svojevrsten

[youtube]qaAMOlAxvCo[/youtube]

Včasih je fajn malo pojamrat (še najlepše je, če si za tegobe kriv sam)…se človek potem bolje počuti. Sicer nimam te navade, da bi prav pogosto jamral in se smilil samemu sebi, lahko pa naredim izjemo, da vidim kako se počutijo tisti, ki to počnejo že celo življenje.

[youtube]itlY_by2Ot0[/youtube]

Vsaj ena dobra stvar se je izcimila iz tega: končno sem se obril. Zdaj sm pa spet dober za en teden

PS: XCO Ravne bo moral počakati do konca tedna, ker je preveč robe za zmontirat in trajaaaaa…

Da ne bi kdo mislil, da sem pozabil obajvit oziroma, da me sploh ni bilo na prizorišču (!)

Na žalost me je pustil na cedilu eden iz ekipe kamermanov, ker mi zaradi logističnih težav še vedno ni prinesel vsega materiala z dirke. Grrrr…najbrž ga bom odpustil.

Kakorkoli že, prispevek bo pa čeprav z enotedensko zamudo. Do takrat pa si lahko ogledujete tale (sicer izredno kratek) teaser in nestrpno čakate na celoten prispevek

[youtube]WjQj7dMxSQs[/youtube]

Tukaj si trenutno lahko preberete več o tem lepem Krosu, na isti strani pa si lahko ogledate tudi izjemno zanimiv video, ki ga je za vas posnel in zmontiral Miha Kolar.

Ko sem pogledal tale profesionalni video, me je skoraj minilo, da bi sam sploh kaj miksal…vsaka čast, lep izdelek Miha.

Najprej se moram opravičit zvestim bralcem, saj je od zadnjega zapisa minil že skoraj cel mesec, toda faks, služba in bicikel mi ne dajo dihati. Tako bom pač z malce zamude objavil določene dogodke, in tale je eden izmed njih…

…sicer že nekaj časa nazaj, ko sem bil pri babici, mislim da je bilo dan pred tekmo na Plat, sem se šel past na češnjo. Sicer je bilo tik pred kosilom, a nič ne de, lušte so lušte Še posebej zato, ker nam tule u Ljubljani češnja ne raste, kot bi morala.

Priznam za trenutek sm se počutil kot kaka koala na deblu evkaliptusa, ki hlasta za listjem, potem pa sem se privadil na prijetno okolje in se že naslednji trenutek počutil kot ptiček na veji.

[youtube]ZproacuGv8Y[/youtube]

Zvečer pa je v hiši zadišalo… babica se je lotila češnjevega štrudla. Seveda sem ji kot zvesti vnuk, ves čas svetil zraven in ji kradel nadev. Kot ponavadi je tudi tokrat naredila fantastičen štrudl in moram rečt, da se mi zdaj ko sestavljam te filmčke in pišem blog, cedijo sline po njem…ahhhhhhjaaa….

[youtube]XyhJiQqr-04[/youtube]

Še isti večer sem zmazal pol pekača, ostalo pa je šlo naslednji dan. Babi, ti obvladaš!

Za nami je četrti iz sklopa koroškega pokala – Vzpon na Plat. Po moji oceni ena izmed “lažjih” dirk v tem sklopu, vendar bi se lahko kaj kmalu prevesila v eno izmed težjih letos. Zakaj?

Ko sem na večer pred tekmo spremljal poročila in vreme, sem že preklinjal in se psihično pripravljal na prvo dežno dirko v letošnji sezoni. Napovedali so namreč velik črn oblak in dve dežni kapljici. Kot da bo lilo cel dan….

[youtube]e0z7z_aTqEo[/youtube]

Grožnja ni bila uresničena

Kljub obupni napovedi pa je vreme prijetno presenetilo. Na štartu je padlo le nekaj kapljic naprej pa smo se odpeljali po suhem. Zaključna prireditev pa je znova potekala v soncu.

Zagnal kot tele, crknil kot morski prašiček

Pa si vedno rečem, da moram začeti z malo rezerve, ampak neeeeeee… Sam da leti dokler lahko. Tako sem v nekaj kilometrih ujel kar lepo število tekmovalcev. Potem pa so se začele težave: Sedmi kilometer - ni lufta ni moči…noge ne ubogajo, pulz na 197, mašina zakuhala, fertik.

Grrrr….zakovnem in že prilagajam taktiko. Vedel sem da trojice, ki sem jo ravno ujel, ne bom mogel slediti, kaj šele prehiteti….ostane mi le še en cilj - da zadržim pozicijo.

Da naloga ne bo ravno enostavna, sem pogruntal takoj, ko sem opazil, da se mi iz ozadja kot sokol približuje moj letošnji največji tekmec Tine Kukolj.

Seveda se je kot prava ptica roparica spravil na ubogega goloba. Z močnim tempom se je odpeljal mimo in kazalo je, da je tokrat močnejši.

Žilav kot golob

A kot pravi skalnati golob se nisem dal kar tako na hitro odpraviti. “Naj imajo koga drugega za glinasto tarčo, mene ne bodo imeli!”

Na hitro izračunam in ugotovim, da je do cilja še približno 2,5 kilometra. Če zadržim neko razdaljo, ga lahko premagam na koncu v ciljnem šprintu, vendar bom moral v zadnjem kilometru nadoknaditi 150 metrov zaostanka.

Taktika kot taka, dobra ali slaba ni važno - odločen sem bil da ga ujamem pa če na koncu bruham ali pa kolapsnem…

Do kraja

“Gremo” si rečem, pohodim na polna in za njim. V prejšnjem kilometru sem si malo opomogel zato je bilo nadaljevanje malo lažje (pa čeprav pulz ni padel dosti pod 190).

Še zdaj ne vem kako sem prevozil zadnji kilometer. Vem samo to da je šlo na polna (beri: pulz 201), odločal pa je seveda ciljni šprint. Bruhal sicer nisem, sem pa zato še lep čas prihajal ksebi…

Dirka je bila napeta in zanimiva. Moram pa izreči iskrene čestitke Tinetu! Mislim, da si tudi on zasluži 3.mesto.

Tako je izgledalo na cilju:

Nekaj minut za mano je prišel v cilj še Matic Ferk – “cojss” (utrujen počiva na sliki spodaj), ki trenutno še ni v pravi formi, vendar pa zna biti že proti koncu sezone zelo nevaren, kaj šele naslednje leto.

Izrecno bi tokrat pohvalil mojstra Kalčiča (na sliki spodaj), ki je tokrat v rekordnem času poskrbel za objavo rezultatov. Car. Da človek sredi šihta, oganiziranja ostalih prireditev in drugih zadev, najde cajt še za rihtanje spletnih strani (in za to ni plačan, da ne bi kdo mislo), more bt res dobra duša. Še naprej tako uspešno in še veliko uspešnih prireditev!

Še nekaj tehničnih podatkov: Dolžina: 10,8 km Višinska razlika: 580m Zmagovalec: Erik Rosenstein (0:32:12) Najboljša pri ženskah: Lucija Ankon (0:37:00) Oranžno majico vodilnega v skupnem seštevku je obdržal Mario Vračič, vendar pa se nam do konca pokala obeta še ogorčen boj za zmago, saj mu je tik za petami tokratni zmagovalec Erik Rosenstein. Pri ženskah je oranžno majico zadržala Klavdija Cehner Oblak, vendar pa je boj za zmago še popolnoma odprt. Zato se nam obetajo zelo zanimive zadnje tri dirke. Rezultati pa so kot ponavadi na uradni spletni strani koroškega pokala….Slike pa tukaj.

Koroški pokal se je minuli vikend nadaljeval z vzponom na “Kremžarco”. Štart: Šmartno pri Slovenj gradcu - cilj 715m više na Kremžarci. Natančnejši opis trase si lahko ogledate tukaj.

Progo je tokrat, ob odsotnosti nekaterih asov ki so zmagovali na prejšnjih vzponih, najhitreje “premlel” Mario Vračič (KK BIKE EK) - 0:30:49, takoj za njim pa je pripeljal njegov letošnji največji rival Erik Rosenstein. Tretji je bil Blaž Lorber.

Med ženskami je bila najhitrejša Roswitha Simenko-Hense, na stopničke pa sta stopili še Urška Vranjek in Maja Zavrl.

Rezultati so tukaj.

Kot že prejšnji teden, sem se tudi tokrat udeležil tega prijetnega srečanja. Zelo moram pohvalit organizatorje, saj so izpeljali fantastično dirko. Okrepčilna postaja na sredini proge (ooo, kako prav mi je prišel tisti požirek vode), bogate nagrade (Gorko je poklonil Bicikel), hitra objava rezultatov in seveda super štant za hrano in pijačo na cilju.

Tole smo jedli….

…in tole smo jedli takloe….

…in takole…

Potem so podelili še oranžni majici trenutno vodilnima v skupnem seštevku:

Tako pa je izgledala ena od klopi,…ja udeležba je bila ponovno velika.

Še več fotografij pa si lahko ogledate na uradni spletni strani…oziroma na temle naslovu.